Zanimivo je tole moje digitalno življenje. Bogato, prebogato, da bi ga lahko v celoti nadzoroval. A zanimivo je to, da stvari na medmrežju ostajajo – in že same po sebi prikazujejo minljivost tega časa. Ko že tukaj beležimo zgodovino. Ja, v štirih letih se veliko zgodi. In zelo zelo se je treba omejevati, da bi lahko spremljal vse tisto kar zares moram. No, dinamična geometrija je gotovo eno najpomembnejših področij.
Bliža se “splavitev” GeoGebre 4.0. Zelo bgate, zelo razširjene. Ne vem, če jo bom lahko zaobjel v eni sapi. Ja, saj jo bo mogoče obravnavat po delih, tako kot je sama postala večdelna: algebra, geometrija (grafični prikazi), tabele in še CAS seveda – odprtokodni sistem za simbolično matematiko. V zasnovi je že tudi 3D prikaz, ki pa bo svojo dokončno obliko doživel najbrž nekaj kasneje. To, kar se sedaj pojavlja, je verzija 4.0. V intenzivnem prevajanju in veliki obogatitvi ukazov, morda celo preveč.
Vzporedno pa velja omeniti še razvoj edicije za tablične računalnike – to je preprosto Javascript različica GeoGebre. Tudi zelo dobrodošla novost. Čeprav se še nekako vidi, da je z njo problem, saj ne bodo prevajali Jave “ročno” v Javascript ampak s pomočjo strojnega (bolje – programskega) prevajanja. Upamo, da uspešno in da bo delovalo.
Veliko se je zgodilo in vendar JSXgraph še vedno nisem opisal, čeprav imam pa nekaj stvari že pripravljenih.
Je kar zanimivo tole brskanje po svojih straneh in spominjanje, kaj si nekoč dolgo tega, zapisal. Vidi se, kako si razmišljal tisti trenutek in kaj je bilo tisto, kar te je najbolj razvnelo. In zares tako ostanejo zapisi, ki marsikaj zanimivega in pomembnega povedo o tebi in te v resnici umestijo v čas in prostor, v kaerem si takrat bil. Čas pa teče naprej. Z neusmiljeno naglico. Mi drvimo z njim, ga včasih poskušamo celo prehiteti, a vendarle ostaja stalnica in tukaj smo vpeti v realnost. Pogostost našega vključevanja v razpokah časa, ki se nam jih pa zdi vredno zapisati – ohraniti in donegovati pa kaže na naš značaj, našo miselnost, naše bivanjsko veselje in naš ponos.
In to bi naj bil dopust. Pregled pri okulistu – spodbudno – za svoja leta se kar dobro držim. To pa sploh ni pomembno. Pomembno je, da se dogajanja še vednoodvijajo z nadzvočno hitrostjo in da je vsak dan treba nekomu dokazovati, kako je pravzaprav vse na mestu in da je opravičeno.
Spomnim se našega nogometnega nastopa v Seulu. Debakl zaradi nesposobnosti pogovarjanja. Namesto da bi v ključnih situacijah držali skupaj. Kako dolgo bomo iskali poti in stranpoti zložnega potovanja skozi življenje – kaj nas bo moralo zadeti, da bomo spoznali, da se je treba obnašati združevalno za duševno in telesno zdravje. O tem bom še pisal, ker to je žal velika težava – še vedno. Ali morda vedno bolj. Le kje so tista lepa doživetja nana poljani, kjer po soncu iščem metulje in letam brez skrbi po širjavi in se ustavim v goščavi. Poiščem senco in iz nje opazujem pihljanje vetra in drhtenje narave v poletni vročini.
za ohranjanje doživetij, misli in premetavanj vseh vrst in oblik. Pa nič. Pa vse.
Če bom trenutek kdaj poprosil
pa ga še nisem – torej le še nisem prodal duše hudiču. In je najbrž tudi ne bo treba. Vsega zla je dovolj naokrog, ga ni potrebno še dodatno negovati in zbirati na enem mestu, da bi odtod izžareval potem svojo hudobijo navzven.
naj se lepe misli priplazijo v nas in bruhajo nežne sapice..
Dobrodošli na WordPress.com. Tukaj pišemo odnevnike. Smo bolj ali manj norci, ki nimamo pametnejšega početja, pa pišemo in se spominjamo!
