Dolgo potem

Je kar zanimivo tole brskanje po svojih straneh in spominjanje, kaj si nekoč dolgo tega, zapisal. Vidi se, kako si razmišljal tisti trenutek in kaj je bilo tisto, kar te je najbolj razvnelo. In zares tako ostanejo zapisi, ki marsikaj zanimivega in pomembnega povedo o tebi in te v resnici umestijo v čas in prostor, v kaerem si takrat bil. Čas pa teče naprej. Z neusmiljeno naglico. Mi drvimo z njim, ga včasih poskušamo celo prehiteti, a vendarle ostaja stalnica in tukaj smo vpeti v realnost. Pogostost našega vključevanja v razpokah časa, ki se nam jih pa zdi vredno zapisati – ohraniti in donegovati pa kaže na naš značaj, našo miselnost, naše bivanjsko veselje in naš ponos.

Ponedeljek – dan dopusta

In to bi naj bil dopust. Pregled pri okulistu – spodbudno – za svoja leta se kar dobro držim. To pa sploh ni pomembno. Pomembno je, da se dogajanja še vednoodvijajo z nadzvočno hitrostjo in da je vsak dan treba nekomu dokazovati, kako je pravzaprav vse na mestu in da je opravičeno.

Spomnim se našega nogometnega nastopa v Seulu. Debakl zaradi nesposobnosti pogovarjanja. Namesto da bi v ključnih situacijah držali skupaj. Kako dolgo bomo iskali poti in stranpoti zložnega potovanja skozi življenje – kaj nas bo moralo zadeti, da bomo spoznali, da se je treba obnašati združevalno za duševno in telesno zdravje. O tem bom še pisal, ker to je žal velika težava – še vedno. Ali morda vedno bolj. Le kje so tista lepa doživetja nana poljani, kjer po soncu iščem metulje in letam brez skrbi po širjavi in se ustavim v goščavi. Poiščem senco in iz nje opazujem pihljanje vetra in drhtenje narave v poletni vročini.

Kmalu bo 4 mesece

za ohranjanje doživetij, misli in premetavanj vseh vrst in oblik. Pa nič. Pa vse.

Če bom trenutek kdaj poprosil

pa ga še nisem – torej le še nisem prodal duše hudiču. In je najbrž tudi ne bo treba. Vsega zla je dovolj naokrog, ga ni potrebno še dodatno negovati in zbirati na enem mestu, da bi odtod izžareval potem svojo hudobijo navzven.

naj se lepe misli priplazijo v nas in bruhajo nežne sapice..

Hello world!

Dobrodošli na WordPress.com. Tukaj pišemo odnevnike. Smo bolj ali manj norci, ki nimamo pametnejšega početja, pa pišemo in se spominjamo!